Če ste kdaj bili na Portugalskem, verjetno zelo dobro poznate »azulejo«. To so pisane ploščice, ki se uporabljajo za okrasitev stavb, palač, cerkva, šol itd. Običajno so različnih oblik in odtenkov. Zato je bilo za nas veliko presenečenje, ko smo ugotovili, da je bil dejanski glavni namen azuleja pravzaprav praktičen in ne dekorativen.
Azulejo
Beseda Azulejo izhaja iz arabskega jezika in v osnovi pomeni – polirani kamni. Ti kamni so se uporabljali za oblaganje stavb, da bi uravnavali notranjo temperaturo v poletnih in zimskih mesecih. Azulejo je bil navdihnjen z bizantinskimi in rimskimi mozaiki, s perzijskimi vplivi, ki jih predstavljajo krivine in cvetlični motivi. Azulejo je bil priljubljen predvsem v Italiji (Liguriji), Španiji in na Portugalskem. Kasneje se je »razširil« v španske in portugalske kolonije. Zlata doba proizvodnje Azuleja je bila v 18. stoletju, ko se je začela masovna proizvodnja, da bi zadostili povpraševanju portugalske kolonije – Brazilije.
Danes je Portugalska še posebej znana po svojih keramičnih ploščicah s kositrnim glazuro. Pokrivajo ne le zgodovinske stavbe, ampak tudi moderne hiše, restavracije in bare itd. V središču Lizbone boste našli številne proizvajalce, ki še vedno izdelujejo azulejo. Poleg cvetličnih in figurativnih vzorcev pa lahko še vedno vidite številne kompozicije azulejo, ki upodabljajo portugalsko zgodovino ali pa le idilične prizore iz življenja.
Nekoč smo med pohodom iz Lizbone v Cascais videli čudovit mozaik. Chafariz de Paço de Arcos – »Stari vodnjak Paço de Arcos« je bil ravno v našem najljubšem slogu azulejo. Odlikovale so ga modre in bele slike, ki so se popolnoma skladale z modrim nebom nad sončno Lizbono.








