Leta 1711 je portugalski kralj Janez V. obljubil, da bo zgradil samostan, če mu bo žena Mariana rodila otroka. Tako so se z rojstvom njegove prve hčerke, infante Barbare Portugalske, začela dela na samostanu, baziliki in palači v Mafri (kralj se je izkazal za precej bolj radodarnega).
Nacionalni dvorec v Mafri
Palača, bazilika in samostan v Mafri so bili zgrajeni predvsem v baročnem, pa tudi v klasicističnem slogu. Glavni nemški arhitekt João Frederico Ludovice je navdih za palačo črpal iz arhitekturnih dosežkov Rima in italijanske umetnosti. Kljub temu, da Mafra ni bila glavni sedež monarhije (prej je bila le lovsko posestvo), kralj Janez V. ni varčeval s sredstvi, da bi zgradil eno največjih portugalskih palač. Nekateri zgodovinski viri navajajo, da je na gradnji vsak dan delalo od 15 do 45 TISUČ ljudi. Za vzdrževanje reda pa je bilo razporejenih več kot 7.000 vojakov.
Celoten kompleks v Mafri ima 1200 sob. Vendar pa je soba, ki nas je najbolj navdušila, knjižnica na fotografiji. In ne le zaradi arhitekture – to je ena najpomembnejših evropskih knjižnic obdobja razsvetljenstva. Vsebuje več kot 36 tisoč izvodov knjig, ki jih je kupil kralj. In se spomnite »Seznama prepovedanih knjig«, ki ga je izdala katoliška cerkev? Papež Benedikt XV. je, da bi poudaril pomen teh literarnih zbirk, dovolil, da se knjige s tega seznama hranijo v tej knjižnici.
