Več kot dve leti smo se mučili z mislijo, da bi se preselili v Lizbono. Po eni strani smo imeli v Berlinu družino, prijatelje in precej ustaljeno življenje v državi, kjer smo poznali jezik in kulturo. Po drugi strani pa nas je Lizbona očarala do te mere, da smo tam vsako leto preživeli zimo. Zakaj?
Ta pogled na sončni vzhod v Lizboni je z našega balkona. In če pogledate stavbe v ospredju, verjetno lahko uganete, da naše stanovanje s pogledom na Lizbono ali ocean ni edino. To pomeni, da smo v tem mestu veliko lažje našli stanovanje po ugodni ceni. Berlin… Berlin je ravnina, zato je redko najti stanovanje, katerega okna ne gledajo na druge stavbe. Sploh ne znamo razložiti, zakaj nam je pogled skozi okno tako pomemben. Morda gre za občutek svobode, ki ga dobimo vsakič, ko nad mestom zagledamo takšen sončni vzhod (ali zahod).
Lizbona je znana tudi kot “Belo mesto”. Ker leži ob reki, se sončna svetloba razprši in osvetli stavbe s skoraj “nebeškim” sijajem. Priznavamo, da je sonce pomemben razlog, da pozimi pobegnemo iz Berlina. Oba sva občutljiva na svetlobo, oziroma na njeno pomanjkanje. Z leti smo opazili, da če 30 dni ne vidimo sonca, postanemo mračni in depresivni. Najhuje pa je bilo, da nismo bili sami – pozimi lahko na vas brez razloga kričijo tudi nemške starke na ulici.
Tretji – in to je verjetno najpomembnejši razlog. Ljudje. Portugalci so čudoviti, topli, potrpežljivi, prijazni in skrbni drug do drugega (in to je verjetno premalo epitetov za opis tega naroda). Čeprav smo tujci in še ne govorimo tekoče portugalsko, so nas sprejeli, kot da nismo tujci. Poleg tega smo v več kot dveh letih življenja v Lizboni morda le dvakrat srečali mrmrajočega Portugalca (pa še teh smo srečali veliko).
To so le trije od številnih razlogov, zakaj smo opustili vse in se preselili na Portugalsko. Seveda poznamo tudi slabe strani življenja v Lizboni. Vendar niso tako prevladujoči, da bi obžalovali svojo potezo. Od naših portugalskih prijateljev smo se naučili tudi nekaj pomembnih stališč in pregovora. Če se zgodi nekaj, kar nam ni povsem všeč, rečemo “tako je, kot je”. In namesto da bi se čustveno borili z nečim, poiščemo rešitev ali pa gremo na večerjo s prijatelji in življenje gre naprej.
