Že več kot dve leti sva se mučila z mislimi o selitvi v Lizbono. Po eni strani sva imela v Berlinu družino, prijatelje in dokaj ustaljeno življenje v državi, kjer sva poznala jezik in kulturo. Po drugi strani pa naju je Lizbona očarala do te mere, da sva tam vsako leto preživela zimo. Zakaj?
Ta pogled na sončni vzhod v Lizboni je posnet z našega balkona. In če pogledate stavbe v ospredju, lahko verjetno uganete, da naše stanovanje s pogledom na Lizbono ali ocean ni edino. To pomeni, da je bilo za nas v tem mestu veliko lažje najti stanovanje po sprejemljivi ceni. In Berlin … no, Berlin je raven, zato je redko najti stanovanje, iz katerega okna ne gledajo na druge stavbe. Niti ne moremo razložiti, zakaj nam je pogled iz okna tako pomemben. Morda je to občutek svobode, ki ga doživimo vsakič, ko vidimo tak sončni vzhod (ali sončni zahod) nad mestom.
Lizbona je znana tudi kot »belo mesto«. Ker leži ob reki, se sončna svetloba razprši in stavbe osvetli s skoraj »nebeškim« sijajem. Priznavava, da je sonce velik razlog, da pozimi pobegnemo iz Berlina. Oba sva občutljiva na svetlobo, ali bolje rečeno, na njeno pomanjkanje. V teh letih sva opazila, da če 30 dni ne vidiva sonca, postaneva mračna in depresivna. Najhujše pa je bilo, da nisva bila sama – pozimi te lahko na ulici brez razloga kričijo celo nemške stare gospe.
Tretji – in to je verjetno najpomembnejši razlog. Ljudje. Portugalci so čudoviti, topli, potrpežljivi, prijazni in skrbijo drug za drugega (in to verjetno sploh ni dovolj pridevnikov, da bi opisali ta narod). Čeprav smo tujci in še ne govorimo tekoče portugalsko, so nas sprejeli, kot da ne bi bili »tujci«. Poleg tega smo v več kot dveh letih življenja v Lizboni srečali morda le dvakrat mrkega Portugalca (in srečali smo jih veliko).
To so le trije od mnogih razlogov, zakaj smo pustili vse in se preselili na Portugalsko. Seveda poznava tudi slabosti življenja v Lizboni. A niso tako prevladujoče, da bi obžalovala najino selitev. Od najinih portugalskih prijateljev sva se naučila tudi nekaj pomembnih stališč in določenega pregovora. Če se zgodi kaj, kar nama ni ravno všeč, preprosto rečeva: »Takšno pač je.« In namesto da bi se čustveno borila z nečim, raje poiščeva rešitev ali pa se odpraviva na večerjo s prijatelji in življenje gre naprej.
