Z Dario sva se že neštetokrat odpravila v Vroclav. Ogledala sva si vse najbolj znane znamenitosti mesta, a me je vedno znova privlačila Vroclavska univerza, še posebej stari samostanski kompleks sv. Vincenca in sv. Jakoba, v katerem danes deluje filološka fakulteta. Kompleks sem obiskoval pogosto, deloma zato, ker se mi zdi čudovit, deloma pa zato, ker je tam nekoč študirala Daria.
To je ena tistih stavb, ki jih mimoidoči v mestu, polnem zgodovine, na prvi pogled morda sploh ne opazijo. Ni tista vrsta stavbe, ki se takoj razkrije; ona čaka. Njene lepote ne opaziš naenkrat. Morda se na poti do tržnice na drugi strani ceste komajda ozrete na kompleks in sploh ne opazite, da je dolgo krilo, v katerem so nekoč menihi živeli in delali v tišini, danes del univerze. A če se ustavite in pogledate, resnično pogledate, vas nagradi pogled na veličasten gotski stolp, vaš um pa se začne sprehajati skozi stoletja življenjske dobe stavbe.
Dolga in bogata zgodovina
Kompleks sega v leto okoli 1240. Katedralo in samostan je ustanovil vojvoda Henrik II. Pobožni, zgradila pa sta se za frančiškanske menihe, ki so jih pripeljali iz Prage. Kmalu po začetku gradnje kompleksa je bil sam vojvoda Henrik ubit v boju proti Mongolom med prvim mongolskim vpadom na Poljsko in pokopan v kripti katedrale.
V začetku 16. stoletja so bili frančiškani prisiljeni, da se bodisi spreobračajo v protestantizem bodisi zapustijo mesto; ko so odšli, so zapuščeni kompleks prevzeli premonstratenci. Stavbe so bile konec 17. stoletja obnovljene v baročnem slogu in še danes ohranjajo veliko tega značaja.
Leta boja in obnove
Tako kot številne zgodovinske zgradbe po vsej Poljski je tudi katedrala med drugo svetovno vojno utrpela veliko škodo. Porušil se je njen visok stolp, prav tako pa tudi deli obokov in stranskih sten. Obnova kompleksa, ki je bila dolgotrajen in natančen proces, se je začela šele leta 1947, njena dokončanje pa je trajalo več desetletij.
Osvojitev katedrale
Most sem prečkal neštetokrat, opazoval samostanski kompleks in poskušal najti način, kako ga fotografirati tako, da bi mu to ustrezalo. Nikoli nisem našel razgleda, ki bi me navdihnil. A nekega pozno popoldne, tik pred sončnim zahodom, sem fotografiral drugo cerkev v starem mestnem jedru in ugotovil, da imam pred seboj najlepši sončni zahod nad Vroclavom, kar sem jih kdaj videl. Ko so se zadnje barve sončnega zahoda začele bledeti, sem se odpravil proti samostanu, ker sem mislil, da bi mu fotografiranje v modri uri dalo dramatično ozadje. Našel sem mesto na drugi strani ulice in z zadnjimi odsevi vijolične svetlobe izginjajočega sončnega zahoda sem uspel ujeti veličastno lepoto zgradbe. Toplo priporočam obisk Vroclava, skritega dragulja in podcenjenega evropskega mesta.











