Ko enkrat vidite fotografijo Kotorskega zaliva s starodavnih ruševin v gorah nad njim, si ne morete kaj, da ne bi sanjali o obisku tega kraja. Kotor v Črni gori je bil vsaj dve leti Nicove fotografske sanje, vendar se je zdelo, da je pot iz Berlina vedno tako dolga, saj ni bilo dobre letalske povezave.
Do trenutka, ko smo se odločili, da silvestrovo preživimo v Podgorici, ki je od Kotorja oddaljena le 65 km vožnje, nismo mogli zamuditi priložnosti.
Prvi dan leta 2017 smo se iz Podgorice odpravili v Kotor. Glede na to, da je bilo1. januarja v Kotor manj avtobusov, smo se odpeljali s taksijem.
To se je izkazalo za zelo dobro idejo, saj je bilo vreme ravno pravšnje in približno dve uri smo lahko občudovali pokrajino s temno zelenimi dolinami in črnimi gorami (od koder izvira ime Črna gora).
Na vrhovih je ležalo le nekaj puhastih oblakov in zdelo se nam je, da so po včerajšnjem praznovanju videti utrujeni. Nekajkrat se nam je dvignil srčni utrip, ko je voznik zavrtel za 180 stopinj in smo za trenutek zagledali prepad in turkizno morje.
Fjord v južni Evropi
Ko smo prispeli v Kotor, se nam je od vznemirjenja krvni tlak še bolj dvignil. Z obale ni bilo mogoče videti Jadranskega morja. V tem delu Črne gore se morje globoko zajeda v kopno in gore, tako da nastane ria – potopljen rečni kanjon, ki je videti kot fjord – Boka Kotorska v jeziku, ki je domač v tej regiji.
Voda je bila turkizna, kar je bilo v kontrastu s previsnima skalama Orjen in Lovćen, ki sta s te perspektive videti, kot da zapirata zaliv. Za nami so se bele mestne zgradbe razlikovale od temnih gora, ki so se dvigale nad majhnimi svetlimi stavbami.
V topli svetlobi zahajajočega sonca je bilo mogoče videti starodavno trdnjavo Kotor, ki je ob tem času tako mirna in prazna.
Mesto mačk
Prtljago smo pustili razpakirano v našem stanovanju Airbnb, pograbili fotoaparat, nekaj rezin pice in se odpravili fotografirat, preden je nastopila noč. To je bil dober začetek novega leta! Po nekaj urah sprehajanja smo ugotovili, da je Kotor tudi ponoči precej živahen.
Vsa tla v mestu so bila prekrita z belimi tlakovci, ki so, ko so mokri od večernega zraka, odbijali svetlobo, tako da je bilo celotno mesto videti, kot da je narejeno iz marmorja. V trgovinah s spominki smo videli razglednice z napisom “Kotorske mačke”. Sprva smo mislili, da je to zaradi tistih kamnov (v poljščini se tlakovci imenujejo “mačji kamni”), a ko smo pogledali navzdol, smo zagledali veliko mačk vseh oblik, velikosti in barv, ki so glasno mijavkale po ulicah. To je bilo pravo mačje mesto!
Staro mestno jedro Kotorja in beneška trdnjava kot Unescova svetovna dediščina
Kotor je na Unescovem seznamu svetovne dediščine – tako kot staro mestno jedro Kotorja in beneška trdnjava na hribu Svetega Janeza. Staro mestno jedro je majhno (961 prebivalcev po podatkih Wikipedije), vendar se lahko v njem ves čas izgubite. Kljub temu ste lahko prepričani, da se boste, ko se vam bo zdelo, da ste se izgubili, na koncu vedno vrnili na trg katedrale svetega Tryfona – sedeža rimskokatoliške škofije.
Katedrala je bila zgrajena leta 1166 in je ena najbolj okrasnih srednjeveških zgradb v Kotorju. Stoji skoraj sredi mesta in navdušuje s svojimi belimi stenami, ki so v kontrastu z gorami nad njim. Poleg te katedrale je bila Niku všeč tudi arhitektura Morskih in Rečnih vrat v Kotorju, ki so del mestne utrdbe iz 9. stoletja. Bilo mu je tako všeč, da se je zbudil pred sončnim vzhodom, da bi jih posnel v “modri uri”, ko mesto še spi.
Obisk Kotorja pozimi
Zima je primeren čas za obisk Kotorja, saj ni veliko ljudi, ki prihajajo s križarkami. V mestu smo lahko uživali, ne da bi se morali prebijati skozi množico ljudi. To je bila tudi dobra priložnost, da je Nico posnel fotografije brez ljudi. Ko pa smo se odločili, da se povzpnemo na beneško trdnjavo s pogledom na mesto, smo ugotovili, da nismo edini tujci v okolici, in zdelo se nam je, da vsi pridejo v Kotor, preskočijo mesto in gredo na ogled trdnjave.
Beneška trdnjava na hribu svetega Janeza
Skoraj ves dan smo preživeli na hribu Svetega Janeza, kjer se nahaja trdnjava. Hodili smo gor in dol, skušali najti popolno kompozicijo za fotografije, ves čas zadihani, osupli nad pogledom na mesto z rdečimi strehami pri nogah, turkizno vodo v zalivu in nevarno temnimi gorami nad nami.
Kotorska trdnjava na hribu Svetega Janeza združuje ilirski, bizantinski in beneški arhitekturni slog. Trdnjavo je v6. stoletju zgradil cesar Justinijan I. Vendar je bila gradnja dokončana v beneškem času, ko je mesto prešlo pod beneško oblast. Danes so ruševine trdnjave edini ostanek njene slave, vendar še vedno jemljejo dih, pa ne le zato, ker se morate povzpeti po več sto strmih stopnicah, da si jo v celoti ogledate. Tudi samo plezanje tja je bilo zares adrenalinsko, saj stopnice niso na vseh delih dobro obnovljene, včasih pa se je razgled razprostiral neposredno pod našimi nogami.
Pustolovščina s kotorskimi utrdbami pred začetkom obnovitvenih del
Kotorske utrdbe so močno uničili potresi, nazadnje leta 1969. Istega leta so bile uvrščene na Unescov seznam ogrožene svetovne dediščine. Čeprav je bila obnova izvedena leta 2003, je bila večinoma opravljena v mestu. Na zgornji trdnjavi so še vedno vidne sledi časa, erozije in potresov, zato, ko boste tam, pazite, kam stopate! Vendar pa smo v teh neokrnjenih ruševinah našli nekakšno melanholično lepoto. Zato smo bili na koncu zelo veseli, da smo ga videli tako divjega, preden je restavracija spremenila njegov videz.
Lahko opišete zgodovino Kotorja, pišete o njegovem videzu, vendar besede včasih niso dovolj. Ko je Daria videla fotografije iz Nikovega fotoaparata, je na koncu obupala, da bi napisala nekaj, kar bi se lahko kosalo s pogledi, ujetimi na filmski trak. Kontrast barv vode, temnih gora in mestnih zgradb je bil edinstven. Čeprav nam do Kotorja ni bilo lahko priti, nam ni bilo žal, da smo se potrudili priti tja in si ogledati to kontrastno mesto.
