Kraj, ki se ne pretvarja, da je karkoli, na primer “kul zahodna metropola”, da bi privabil turiste. Je takšna, kot je – majhna, prijetna prestolnica s prijaznimi in srčnimi prebivalci, ker takšni so, in ne zato, ker ste tujec.
A “turistični” kraji niso najboljše, kar lahko Podgorica ponudi. V tem kraju je nekaj melanholične lepote, ki jo lahko odkrijete le, če se v tišini sprehajate po ulicah in vas ne motijo glasne skupine hitenja ljudi.
Podgorica (“pod majhnim hribom”)
Ko smo se odločili, da bomo silvestrovali s prijatelji v Podgorici, glavnem mestu Črne gore, moram priznati, da sem bila nekoliko skeptična. Moja prva misel je bila: “Glede na velikost (220 tisoč prebivalcev) bomo z ogledi končali v nekaj urah.” Druga misel (na srečo) je bila bolj optimistična: “ampak v tem primeru bomo imeli več časa, da poskusimo črnogorsko vino”.
Ko smo zgodaj popoldne prispeli v Podgorico, je bila za nas v primerjavi z našim domom v Berlinu to izjemna sprememba. Najprej je bilo sončno (pozimi je v Berlinu videti sonce nekaj nenavadnega). Drugič, v mestu se ni mudilo. Na udobnih ulicah smo videli le malo mimoidočih.
Večina trgovin je bila v tem času zaprta, razen kavarn in nekaterih trgovin z alkoholnimi pijačami (ki smo jih obiskali, da bi kupili nekaj lokalnih pijač). Na trgu so gradili koncertni oder za silvestrsko zabavo dan pozneje. Otroci so brizgali vodo iz vodnjaka in kljub nizkim temperaturam so iz betonskih ulic rasle zelene palme. Po hitrem Berlinu se nam je zdelo, da se ti prizori odvijajo v počasnem posnetku.
Po kratkem sprehodu smo našli kavarno, ki je bila videti obetavna. Čeprav ni bilo dovolj prostora za skupino sedmih ljudi, so natakarji premaknili mize, da smo lahko sedeli skupaj – dober prvi vtis. Drugi dober vtis je bila hrana – porcije je bilo skoraj nemogoče pojesti naenkrat, cene pa so bile ugodne. Kavarna je bila polna ljudi, iz televizorja, ki je visel nad barom, pa je igrala moderna balkanska glasba.
Kot smo ugotovili pozneje, je bila ta vrsta elektronske glasbe nekaj edinstvenega za to regijo. Skoraj v vsakem baru in restavraciji, skozi katero smo šli, je bil vsaj en televizor, na katerem si je bilo mogoče ogledati videoposnetke z lepimi, včasih napol golimi ženskami, ki so plesale v ritmu sodobne elektro glasbe, včasih pomešane z ljudskimi zvoki.
Kombinacija, ki jo je težko opisati, če je niste slišali sami. Kljub temu da sem v glavi protestirala proti feminizmu (“zakaj morajo biti ženske gole?”), je bilo v teh zvokih, ki so nas spremljali povsod, nekaj očarljivega. Nikjer prej nisem opazil takšnega pomanjkanja popularne mednarodne glasbe in osredotočanja na lokalne skupine.
Če ste ljubitelj balkanske kuhinje in niste vegetarijanec, je Podgorica pravi raj. Najpogostejše mesne jedi, ki smo jih poskusili, so bile Ćevapi, Pljeskavica (lokalni hamburger) in Ražnjići, ki jih lahko dobite v številnih restavracijah, pa tudi na ulici. Na jedilniku je bilo v bistvu vse, kar je vsebovalo meso. Poleg tega smo odkrili še eno različico “sira na vrhu” – Njeguški sir – sir v olju. Te jedi so se odlično ujemale s črnogorskim belim in rdečim vinom iz grozdja Vranac – starodavno vrsto grozdja, značilno za Makedonijo, Srbijo in Črno goro, ki se večinoma prideluje v Črni gori, v okolici Podgorice.
Imeli smo dva dni časa, da se sprehodimo naokoli. Jasno modro nebo nam je omogočilo, da smo videli hrib Gorica, ki se razprostira nad mestom (po katerem je mesto dobilo svoje ime). O imenu Črne gore (“črna gora”) lahko sklepate sami, saj glavno mesto leži na ravnem območju. Podgorico obdajata dve reki: Morača in Ribnica. Prvi se razteza nad dolino sredi mesta in sprehod ob turkizno zeleni vodi, ki je bila v kontrastu z belimi kamni na obali, je bil prijetno doživetje.
Arhitektura
Tudi arhitekture Podgorice ni lahko opisati. Zaznamuje ga menjavanje režimov. Najstarejši del mesta ni tak kot v drugih mestih. To je skoraj izključno stanovanjsko območje s starimi hišami in ozkimi ulicami. Tudi časi Otomanskega cesarstva so pustili pečat na tem kraju – našli smo dve mošeji in slikovit urni stolp. To je bila za nas tako posebna izkušnja, da smo jo lahko primerjali s krajem, v katerem smo bivali v Novem Varošu (“novo mesto”), kjer so bile ulice tako široke kot v drugih evropskih mestih.
Med drugo svetovno vojno je bila Podgorica skoraj zravnana z zemljo in zgrajena kot jugoslovansko mesto v komunističnem bloku (mesto se je takrat imenovalo “Titograd” – po Josifu Brodu Titu, predsedniku Jugoslavije). Ti stanovanjski bloki so bili značilni za ta čas in so bili na številnih mestih pobarvani v svetle barve, kar je mestu dalo bolj živahen videz. Od 90. let naprej se je začela urbana revolucija in nastajale so nove jeklene in steklene stavbe. V tem času sta bila zgrajena tudi Most tisočletja in pravoslavna cerkev Hristovog Vaskrsenja, ki sta postala glavni znamenitosti sodobne Podgorice.
Še en primer tega trenda jekla in stekla v Podgorici je ulica Georgea Washingtona, ki jo morate obiskati, če želite doživeti edinstveno izkušnjo. Z Nico sva se tja odpravila čez dan in bila edina, ki sva šla mimo razkošnih, a praznih trgovin, kot so Emporio Armani, Max Mara in druge. Iz zvočnikov se je predvajal seznam ameriških božičnih pesmi, ki se je začel predvajati, ko smo se približali tem stavbam. Potem pa so nas nenadoma, ko smo naredili še nekaj korakov stran od te ulice, obkrožili ljudje, ki so se počasi sprehajali do okoliških poslovnih stavb ali do priljubljene restavracije.
Tako bi lahko povzel izkušnjo Podgorice: mesto, ki je edinstveno in samozavestno v svoji kulturi, kjer lokalna glasba, hrana in pristna prijaznost prevladajo nad razširjeno zahodno popkulturo. To ne pomeni, da smo doživeli kulturni šok, saj je v tem kraju veliko evropskega. V vsakem delu mesta se lahko počutite varno in udobno. Hočem reči, da sta se zaupanje in hvaljenje lastne tradicije tako močno razširila v sodobno resničnost, da sta postala njen trdni del. Te tradicije niso le zgodovinske, kot v mnogih zahodnih državah, temveč so žive in se razvijajo v nove oblike ter se prilagajajo sodobnemu svetu.
